Molčala je, ko so jo tepli, sedaj si besede ne da vzeti

Zakaj je spomeničarka napisala odprto pismo italijanskemu predsedniku Carlu Azegliju Ciampiju?

Življenjska zgodba Jožice Židanik – Zmagoslave je napet roman o boju otroka, deklice, dekleta in žene za svobodo in socialno pravičnost, za mir med ljudmi. Nenapisan, kljub temu, da so mnogi pisali o njej. Sama o sebi ni mogla, čeprav je poskušala. Pač pa je zgodovini ohranila goro spominskega in dokumentarnega gradiva o NOB na zgornjem Vipavskem. Nedavno je v podporo nikoli končanim prizadevanjem in bitkam za zacelitev ran, ki jih je druga svetovna vojna zarezala med Italijo in Slovenijo, napisala odprto pismo predsedniku Italije – Carlu Azegliju Ciampiju.

ciampi

Pismo predsedniku Italije

Po sledi odprtega pisma, kakopak z vprašanjem, kdo je avtorica Jožica Židanik – Zmagoslava, sem potrkala na vrata njenega odmaknjenega doma v Podkraju, tam, kjer se Primorska preveša v Notranjsko. Drobcena, nasmejana ženica, ki je marca praznovala 85. rojstni dan, se je odprla kot knjiga. Živa pripoved, vtisnjena v spomin do zadnje podrobnosti in podprta z neštetimi dokumenti, ki jih hrani med množico zgodovinskih knjig, mi je jemala sapo. Zato mi je žal, ker sem v pričujoč zapis uspela iztrgati le nekaj drobcev iz življenjske poti, ki jo je tlakovala z neuklonljivo voljo in močjo.

Že pred rojstvom zapisana boju

Rodila se je na Slapu pri Vipavi leta 1917, ob koncu prve svetovne vojne vihre, ob trkanju neželene Italije na vrata klene slovenske primorske družine Židanikovih. Po Avstro-Ogrski še hujši trn za njihova srca. Zato, kot pravi, je že od rojstva naprej prisostvovala snovanjem in uresničevanju načrtov, ki so imeli en sam cilj: osvoboditev izpod tujih okovov. Toliko bolj, ker je že 18-mesečna, skupaj s tri leta starejšo sestro Zofijo, ostala brez matere Olge in je skrb zanju prevzel oče Matija.

Državni uslužbenec, upokojeni komandir žandarmerijske postaje in skupaj z vso družino (brat Tone je padel kot Maistrov borec), je bil zavzet borec za osvoboditev izpod Avstro-Ogrske in Italije. Leta 1921 je bil prvič izvoljen za občinskega odbornika na listi KPI in z njegovo pomočjo je ta lista 1924. leta na Slapu dobila ogromno večino glasov. V vasi, ki so jo proti volji večine tamkajšnjih ljudi preimenovali v Slappe Zorzi, ki nikakor ni hotel z jezikov.

zmagoslava_1

Jožica v mladih letih

Očeta je spremljala na vseh, sprva legalnih in kmalu tajnih poteh in skušala razumeti, odrasti prej, kot je bilo od dekletca mogoče pričakovati. Ker je hotela govoriti, brati in se učiti v maternem jeziku. kar so prepovedali skupaj s šolami, knjigami, časopisjem in je morala do njih po najbolj skritih in nevarnih poteh. Ker so ji bila ljuba (na silo spremenjena) domača imena in so priimki tisoče in tisoče družin zveneli tako grdo tuje, ker je bilo krivic na vsakem koraku preveč. O tem, o nasilnem preganjanju, preseljevanju in uničevanju vsega slovenskega in vseh zavednih Slovencev, je pisala v odprtem pismu Ciampiju in ga povprašala, kako bi se počutil sam, če bi njegov priimek poslovenili v čotavec ali Krevljač.

“Po domače, v nediplomatskem jeziku sem pisala in nobenega slabega namena nisem imela s tem vprašanjem in ne s pismom. Sploh ne, saj gospoda predsednika Ciampija, ki je bil tudi sam mladi antifašist, partizan, cenim. Vem, da je v svoji državi razpet med dva ognja, kot sta vanj vpeti in zato v slabe odnose zapleteni naši državi: Italija in Slovenija. Pismo in opis krivic, ki so jih Italijani – fašisti zakrivili nad Primorci, nad slovenskim življem na tej in oni strani današnje meje, je zgolj podpora. Vem, da hudo skromna, nujni vzpostavitvi boljših odnosov med državama. Preseganju krivic, ki se še dandanes godijo Slovencem v Italiji, preseganju nemira zaradi ideološko izkrivljenega ‘odpiranja’ fojb. Podpora malega človeka, ki se mi zdi potrebna, ker je čas za pomiritev brez prikrajšanja zgodovinskih dejstev in ker menim, da predsednik Ciampi lahko več naredi za pomiritev med nami”, je mirno pripovedovala Jožica.

Leta 1941 le ena pot: v partizane

Ko je 13-letna izgubila očeta, je že vedela, da bo ostala na njegovi poti. Z novim skrbnikom in vzgojiteljem (tudi političnim), bratrancem Francem Židanikom s Slapa, sta nadaljevala bitko za osvoboditev Primorcev izpod italijanskega jarma. Pravi, da gorje tedanjega časa ni dopuščalo druge izbire. Izkoristila je vsako priložnost, da je italijanskim vojakom dopovedovala, da so okupatorji na slovenski zemlji in se kot mlado dekle, ki je tedaj komaj slutilo, da za njenim delom stoji TIGR, izogibala besnilu italijanskih oblasti. Na srečo, pravi, je bilo tudi v vrstah italijanskih vojakov precej antifašistov.

Oče je seveda molčal o svojih organizacijskih povezavah, o rastoči odporniški organizaciji in k molku je zavezal tudi njo. A se Jožica dobro spominja, ko sta se leta 1927 na Nanosu sešla s skupino mož, v kateri je prepoznala Danila Zelena, enega od vodij organizacije TIGR, ki je prav tistega leta začenjal svoj samostojni boj proti razraščajočemu fašizmu.

Avgusta 1941. leta se je povezala s prvima organizatorjema osvobodilnega gibanja na Vipavskem – Jožetom Lemutom – Sašo, z Vojanom Reharjem in, preko Slavka Likarja – Lojzeta, s prvo Primorsko četo, ki jo je vodil Ervin Dolgan – Janez. Le dva tedna pozneje, septembra 1941. leta, so na Slapu ustanovili odbor OF in Jožica je v njem prevzela delo propagandistke. Po skorajšnji reorganizaciji le-tega so jo imenovali za namestnico tajnika odbora, Karla Trošta, povezovalko med odborom in organizatorji razraščajočega odpora v širšem okolju Vipavske in Goriške. Zadolžitev in z njimi nalog, med odličnimi vodji narodnoosvobodilnega odpora Antonom Veluščkom- Matevžem Oskarjem in Leonom Kovačičem ter drugimi – je bilo vse več.

“Smrt fašizmu – svoboda narodu!”

Med drugim je nadaljevala delo, ki ga je bila začela kot deklica. Razširjala in celo v vipavsko vojašnico je skrivaj nosila letake s pozivi italijanskim vojakom, naj dezertirajo iz okupatorske vojske in se pridružijo partizanom.

soldati

Takšne letake je Jožica delila okupatorskim italijanskim vojakom.

Ker enega od teh letakov, s podpisom centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (Lemut in Rehar sta namreč propagandno gradivo na Vipavska sprva prinašala iz Ljubljane, ko pa so se ob koncu leta 1941 oskrbeli s ciklostilom, so ga razmnoževali sami) in obveznim pozivom ‘Smrt fašizmu – svoboda narodu!’, skrbno hrani v svojem arhivu, je del njegove vsebine povezala tudi v pismu predsedniku Italije: “Italijanski vojaki! Razumite, tako kot vse bolj razume vaš narod, da vas Hitler rine na vse fronte. v Afriki, na Balkanu, v Franciji in Rusiji, zato, da se ne boste zmogli upreti doma, ko bo napadel Italijo. Zavezniško Italijo bo napadel, kot je napadel ‘zavezniško’ Jugoslavijo. Razumite, kar lahko razume vsak slep razumen človek, da bo Italija ob boku Nemčije od zavezniških sil – Rusije, Anglije in Amerike – doživela strahoten poraz!”

Niso razumeli, je zapisala v pismu predsedniku Italije. Niso razumeli Primorcev ne strahovitih razmer Slovencev v Benečiji in Julijski Krajini. ne njihovega samoumevnega odpora 111 povezave s pariško antifašistično organizacijo Giustizia e Liberta, s komunistično partijo Italije, ne upora antifašistov v lastni državi. Nerazumevanje, nerazumno dolgo, je zapisala, še kar traja.

Jožica se je borila po svojih najboljših močeh. Organizacijske niti, ki so jih pletli vipavski borci v splošni upor, so se širile. Ko je na začetku leta 1942 oživela priročna tiskarna, je prevzela skrb za tiskarski material. Ponj je hodila v Gorico in Trst, literaturo, letake in organizacijska sporočila pa je potem odnašala vse globlje na Goriško. Ena takih poti, 5. maja 1942. leta, je bila zanjo usodna.

Na mučenju drzen molk

V Gorici so jo aretirali italijanski policisti v civilu skupaj z zajetnim kupom ‘protidržavnih’ letakov. Najprej so jo zaprli v Gorici, kjer so jo zasliševali in pretepali. Tepli so jo po glavi, da je izgubljala zavest in zato je vsakič, ko je prišla k sebi, trepetala, če ni morda nezavestna česa povedala. Pri zavesti je molčala oziroma si je izmislila zgodbico, kako naj bi v Gorici oddala letake neznancu, ki naj bi jo spoznal po obutih gojzarjih in se takoj nato vrnila domov, na Vipavsko. Da bi svojim dala vedeti, da so jo ujeli, si je celo izmislila, da jo tu nekdo pričakuje. Uspelo ji je, saj so se policisti odpravili po sledi njenega lažnega pričevanja. Sama je bila z letaki in pomembnim sporočilom namreč namenjena na Hum v Goriških Brdih, tako kot že teden dni prej. Tedaj je vzpostavila stik z Andrejem Kumarjem organizatorjem NOG v Brdih, ki naj bi ga naslednjič tudi odpeljala na Vipavsko. Kar je seveda propadlo.

Prenašala je udarce in ni nasedla izdajalki. ki so ji jo podtaknili v jetniško celico. Dragocena pa ji je bila pomoč sojetnic med njimi Slavke Premrl, mame Janka Premrla – Vojka, ko so jo pretepeno prinašali v celico. Italijansko sodišče je v obsodbo zapisalo: “Neka Slovenka dela antifašistično propagando med italijanskimi vojaki. Razglaša se za komunistko. ki želi videti svojo domovino osvobojeno tujega tlačenja.”

“Pripadnost partizanskim tolpam, komunistična propaganda, ščuvanje vojakov k dezerterstvu”, kot se je glasila obsodba na rimskem procesu, je navrgla obsodbo na deset let zapora, kar jo je presenetilo, saj je pričakovala takojšnjo usmrtitev. Vsaj tako jo je presenetil tudi rimski zagovornik, (ki so ji ga dodelili po uradni dolžnosti), ko je zaključil obrambo z besedami: “Vse, kar je storila, je storila v korist svojega naroda.”

Močnejša od udarcev

“To je bilo nepričakovano prijetno presenečenje. Kljub temu, da smo vseskozi razlikovali fašiste od italijanskega naroda, saj smo sodelovali z antifašisti in verjeli vanje. Veste, tudi moj mož je Italijan, antifašist in borec, ki je bil že leta 1942 aretiran in sem ga spoznala na ustanovnem kongresu KP Julijske krajine, avgusta leta 1945. Ponovno sva se srečala šele v devetdesetih letih, na enem od kongresov italijanske ‘borčevske’ organizacije ANPI”, je pripovedovala.

Po italijanskih jetnišnicah so jo vlačili s hudo poškodovano glavo in z izpahnjeno čeljustjo. Šele po vojni so ji jo operirali, posledice vseh poškodb pa so ostale v obliki epileptičnih napadov, o katerih govori odkrito, kot o vsem svojem življenju; slednji so le vrh težav, ki jo spremljajo vsa leta po zverinskem pretepanju med vojno. “Verjemite, ne govorim rada o trpljenju. Nenazadnje sem že udarce tedaj prenašala neverjetno lahko, ker sem zase pričakovala smrt, zato pa svobodno in socialno pravičnejše življenje za tiste, ki bodo izbojevali svobodo. Pravzaprav nimam besed, s katerimi bi vam opisala moč ideala – svobode za Primorce in Slovence!”

Zato o svojem trpljenju v pismu predsedniku Ciampiju seveda ni pisala. Je pa pisala o trpljenju drugih in o krivicah, ki se Slovencem v Italiji, zaradi pomanjkljive in neuresničevane zaščitne zakonodaje, dogajajo še dandanes. O nesmiselni razpoki med državama zaradi nerazumevanja in tudi pačenja vojnega, pa tudi povojnega dogajanja.

Jeklenega ideala ji ni mogel vzeti nihče. Čeprav je bolelo, ko so ji po vojni domači zgodovinarji in pisci, opisujoč procese proti Slovencem pred fašističnimi sodišči, vrgli v obraz, češ da sama ni preživela nikakršnega procesa (vsaj ne omembe vrednega), mu je ostala zvesta.

Tudi je ni strlo, ko so ji nesojeni, čeprav dolgo po vojni čaščeni kot prvi organizatorji osvobodilnega odpora na Vipavskem in Primorskem očitali, da je med temi ni bilo. Še huje, da na Vipavskem jeseni leta 1941 ni bilo nikakršne partizanske čete, kaj šele kakšne tiskarske tehnike in letakov, ki naj bi jih ona širila. “Ves Ta čas in tudi nikoli pozneje nisem imel priložnosti videti ali slišati o neki Židanikovi, čeprav sem vse aktiviste v zgornji Vipavski dolini dobro poznal”, je leta 1968 v odgovor na njeno predstavitev v tedniku TV 15 zapisal tedaj čislani borec in politik.

Ne zaradi sebe, ampak zaradi resničnih zgornjevipavskih prvoborcev – Jožeta Lemuta – Saše, Vojana Reharja, Antona Veluščka – Matevža in drugih – se je Jožica argumentom moči postavila po robu z močjo argumentov in dokumentov. V ozadju te, za tiste čase nenavadno vroče polemike, je prišla na dan resnica. In ta je bila na njeni strani, ki je tedaj že živela v svojem miru v Podkraju. Samo mir je resnično potrebovala in ničesar drugega, razen resnice, seveda.

Iz jetnišnic nazaj v boj

V različnih italijanskih jetnišnicah, nazadnje v znani beneški kaznilnici na otoku Giudecca, je preživela 17 mesecev. Slednjo naj bi ob kapitulaciji Italije kot politična jetnica zapustila. A je ni mogla, ker je nune, ki so pripravljale seznam političnih zapornic, nanj sploh niso uvrstile. Ker se jim je kot zavedna Slovenka in še komunistka zraven zamerila, je ostala zaprta kot kriminalka, ne da bi zastopniki Rdečega križa, ki so prevzemali politične zapornike, sploh vedeli zanjo.

Za njeno izpustitev si je zaman prizadevala njena sestra Zofija, nazadnje pa jo je le uspelo izgovoriti slovenskemu zastopniku Rdečega križa, dr. Boletu. Tako je beneško kaznilnico zapustila 15. januarja 1944. leta in se odpeljala v Trst.

Medtem so italijanske okupatorje na Primorskem zamenjali nemški. Jožica pa, čeprav bojna in komaj 45 kilogramov težka, je vedela, da mora takoj najti zvezo z NOG. Našla jo je v Trstu, na javki v ulici Ginnastico. Skupaj z Dušanko, kurirko padlega Miloša Zidanška, sta se s pomočjo Jožičinega strica spet pri družili gibanju v Grobiščah pri Postojni.

Zmagoslava!

Jožica je najprej delala v AFŽ. Tu je dobila tudi svoje partizansko ime. Odločila se je za Zmago, ker jo je pač ravnokar izbojevala s prihodom iz ječe in je trdno verjela tudi v celotno zmago pod Hitlerjem in nacizmom. A to ime je na pivškem območju že nosila ena od partizank, zato mu je dodala še ‘slavo’.

Ime – Zmagoslava – skupaj s svojim rojstnim imenom uporablja še dandanes. Ponosno, kot je še vedno ponosna na to, da je bila že oktobra 1941. leta sprejeta v KPS, ker je trdno verjela, da bo ta partija zmogla popeljati Primorce v svobodo in v njen program socialne pravičnosti in ker je to razumela tudi kot priznanje njenemu osebnemu boju za osvoboditev domovine.

Po konferenci slovenske protifašistične ženske zveze na Štjaku, ki se je je udeležila kot delegatka pivškega okrožja, se je po zdravnikovem nasvetu vrnila na Primorsko in tudi na Vipavskem delala v okrožnem odboru SPŽZ, nadaljevala na okrajnem odboru OF Miren kot načelnica komisije za ugotavljanje vojne škode in zločinov, pri SNOS in kot sekretarka okrajnega komiteja KPS za Vipavsko. Enaintridesetega oktobra 1944. leta je padla v roke Nemcem.

Ne streljaj!

Ko je v Vitovljah sodelovala na sestanku SKOJ, so Nemci skupaj z belogardisti v sosednji hiši naredili čistko. Na seniku so presenetili partizane in tri ubili. Nekaterim se je posrečilo zbežati, trije pa so se zakopali v seno, na katerem so potem tri dni ležali Nemci. Tedaj so zajeli tudi njo.

Ko jo je eden od njih že pripeljal na vrt, da bi jo ustrelil, se je na vsem lepem premislil in jo raje zasliševal. Znova je molčala in se celo norčevala iz njega, saj je pričakovala, da jo bodo nazadnje tako ustrelili. Bilo ji je vseeno. Mnogi borci, s katerimi je začela svoj boj na Vipavskem – med njimi njej najdražji Jože Lemut – Sašo, pa tudi Anton Velušček – Matevž in drugi, so že padli; prišli pa so novi borci in tudi njeno mesto bi dobilo naslednika.

Pa so naslednjo noč napadli partizani in ruski vojaki, ki so prišli iskat truplo njihovega vojaka, heroja Mihajlova, ki je padel prvi dan na seniku. Rešili so jo in potem je do osvoboditve nadaljevala delo v komiteju KPS za Vipavsko.

Učiteljica Jožica

Če ji mladosti ne bi ‘ukradel’ boj, bi Jožica že med vojnama študirala. Že zelo zgodaj zastrupljena s knjigami, saj je bil v rojstni hiši njene mame sedež liberalnega društva Lipa s knjižnico, si je to močno želela, vendar je pravo priložnost dočakala šele po vojni. Začela je na oddelku za prosveto v Ajdovščini, nato pa, na svojo prošnjo, odšla v Koper. Želela je poučevati v coni B takratnega svobodnega tržaškega ozemlja in s tem prispevati vsaj drobec k utrjevanju slovenske besede tod in k ohranitvi tega ozemlja v Jugoslaviji. Na portoroški enoti tolminskega učiteljišča se je izšolala za učiteljico.

Z veseljem je učila, vendar ji pešajoče zdravje ni dalo, da bi učila do upokojitve. Le-to je dočakala kot tajnica v koprski osnovni šoli. Morala je iz mestnega vrveža in si je za kraj svojega bivanja izbrala odmaknjeni Nanos. A so jo od tega odvrnili in ji raje ponudili gozdarsko hišo v Hrušici. Ponudbo je sprejela in si pozneje, streljaj stran, v samoti podkrajskih gozdov zgradila svojo hišo. Obdala jo je s cvetjem in se zakopala v knjige. S temi, z možem, obdana s časopisjem, živi še danes. Deluje v društvih in budno spremlja dogajanje v Sloveniji ter sosednji Italiji. Želi si samo razumevanja med ljudmi. Zato kot pravi, z besedami ne varčuje. Molčala je takrat, ko je morala. Sedaj ima pravico do besede. Mi ji želimo, da bi se ji iz dobronamernih misli in sru še dolgo prelivale na papir in k dobro mislečim ljudem.

Milka Jemec (objavljeno v reviji Svobodna misel, Letnik XL, št. 17, 13. september 2002)